Nikamor nočeta
Nikamor nočeta
Z znanko sem se pogovarjala, kako preživljamo dopuste in kako se z leti naše želje spreminjajo. Vsaj zase to lahko trdim. Ko sem bila še mlajša, sem navdušeno potovala in me ni čisto nič motilo, če pot ni bila udobna, če je bila hrana neokusna, niso me motila skupna prenočišča in še veliko podobnega. Potem pa postajaš starejši, včasih tudi teže pokreten, in se želje precej spremenijo.
Znanka mi je pripovedovala, kako so mami in očetu za petdeseto obletnico poroke plačali enotedensko bivanje v enem najboljših hotelov na Obali. To je bilo v času, ko še ni bilo vročine, mraza tudi ne in k sreči takrat tudi ni bilo padavin. Na morje sta se odpeljala s svojim avtom in zdelo se je, da so otroci izbrali zelo lepo darilo za svoje starše. Po dveh dneh pa sta se znašla spet doma in pojasnila: »Dovolj sva imela dva dni. Rada sva prišla nazaj domov. Tu nama je najlepše. Tu nama je vse domače. Obvladava prostor in vsak korak. Takega stranišča, kot ga imava doma, ni nikjer in to nama je...