Drage bralke in dragi bralci Družine.

Ko se vračam v svojo rodno vas, se mi pogled pogosto ustavi na Družininem enolistnem stenskem koledarju, ki visi v naši kuhinji. Mama jih je lepila leto za letom, tako da se jih je od sredine sedemdesetih let naprej nabralo več centimetrov. Na njih najdem podatke, kdaj je zapadel prvi sneg, kdaj smo dobili telička, kdaj se je kdo v družini poročil ali rodil, kdo je umrl … Listi, nalepljeni drug na drugega, so postajali tiha kronika naše družine in jih danes – po odhodu mame in očeta – še bolj opazim.

Zakaj mi je misel najprej zašla na koledar Družine, ko bi bralec v našem komentarju bolj pričakoval kakšno poglobljeno analizo časa, v katerem živimo? Pravzaprav ne vem. Mogoče mi te plasti zgodovine govorijo o zvestobi in zaupanju, ki ga bralci po Sloveniji, v zamejstvu in po svetu čutijo do tednika Družina. Mogoče zato, ker zdaj tudi sam vstopam v vrsto soustvarjalcev in se ob tem počutim majhnega. Mogoče tudi zato, ker t...