Hudo je ležati bolan,
brez upanja gledati v dan,
ko se nebo ne zjasni;
hudo je, a ne še najhuje.

Hudo je nositi bridkost,
ko ne tolaži modrost
in kri se od muke zgoščuje;
hudo je, a ne še najhuje.

Hudo je kopati grobove
in vanje polagati snove,
ki sonce jih v duši rodi;
hudo je, a ne še najhuje.

Hudo je sušiti solze,
ki suhe po licih polze
in trde udarjajo v zemljo;
hudo je, a ne še najhuje.

Ob mrtvih v sovraštvo toniti
in mržnjo do drugih gojiti,
ko v žalosti up se seseda.
To mislim, ljudje, je najhuje.

Foto: Tatjana Splichal