Beseda slava (latinsko gloria, francosko la gloire) se v slovenskem okolju ne piše prepogosto, razen v cerkvenem jeziku. A če te besede ne slišimo, jo živimo: po dolgem življenju sem to spoznal v raznih ambientih, najbolj v humanističnih, natančneje na literarnem področju, ki mi je najbližje.

A domnevam, da ista, več ali manj prikrita želja po slavi, po priznanju, predvsem na tujem, živi tudi med drugimi ukvarjalci z umetnostjo, od slikarjev do glasbenikov.

Nedavno sem kulturnika, ki je prihajal iz Ljubljane, vprašal, kako je kaj z mlado literarno generacijo, pesniki in prozaisti, ali je kaj novega, s svežimi poganjki našega besednega genija. Odgovor je bil izrečen v smehu: »Pesniki? Predvsem hočejo biti prevedeni! V čim več jezikov!«

Biti preveden ... To seveda nikakor ni izključno slovenska posebnost. Je izraz splošnega slovenskega samoljubja, ki se na nekaterih področjih izrazi prav s hrepenenjem po slavi. Po slavi doma, a še bolj na tuj...