Ad limina slovenskih škofov v Rimu

Z velikim pričakovanjem sem prebrala v letošnji 11. št. Družine poročilo slovenskih škofov o obisku »ad limina« pri papežu Frančišku. Bila sem globoko razočarana. Upala sem namreč, da bodo prinesli domov veselo novico o skoraj­šnji beatifikaciji nadškofa Vovka. Toliko bolj, ker je bil pred leti razglašen za blaženega papež Janez XXIII. Po večletnem čakanju na potni list za obisk ad limina v Rimu je škof Vovk končno le prišel v Rim februarja 1960. Ves bolan je želel poklekniti pred papežem, ta pa mu je rekel: »Jaz bi moral poklekniti pred teboj« (Ludovik Ceglar: Nadškof Vovk in njegov čas, II. del, str.199). Po moji logiki ga je s tem Janez XXIII. – sam svetnik – priznal za svetnika.

Škof Vovk me je birmal v ljubljanski stolnici maja 1952. S strahom in velikim spoštovanjem sem gledala v njegov vrat, ki je še nosil vidne posledice strašnega januarskega požiga v Novem mestu. Še vedno slišim besede pokojne mame, ki me je opozorila...