Apostol Pavel je Filipljanom pisal v rimski ječi več kot pol stoletja po Kristusu. Odrešenika osebno ni poznal. Piše navdušujoče. Tako, si predstavljam, bi bil iz zapora pisal vernikom škof Jože Pogačnik ali pa Stanislav Lenič in še marsikdo od zaprtih oznanjevalcev. Če bi seveda mogel in smel. Tistih časov se spominjam in ne mi praviti, da jih ni bilo. To je bil obenem čas, ko so prikloni in uglajeno vedenje z vljudnimi ogovori veljali kot nekakšna nesnaga iz ust družbenih nazadnjakov. Med te si bil prav hitro prištet.

Zdaj se vživljam v zaprtega apostola, ki opogumlja prijatelje Filipljane in jim tako milo lepo govori o Gospodu. Pa mi že spet spomin uhaja v nazajsko smer. Vidim sebe in svoj klaaaanjam se! Vsi po vrsti smo tako pozdravljali gospodično učiteljico, in če smo jo srečali kje na ulici, so se še kar nekaj časa tresla kolena. Da, v cerkvi smo pa veliko poklekali. To je bil izraz spoštljivega odnosa do Boga.

Kristus Bog, po zunanjosti kakor človek, je p...