Foto: Tatjana Splichal

Gospod,
v nevidne strune prostorja
si vtkal melodijo stvarjenja,
ki vžiga osončja
in mre v pojemanju zvezd;
bistri žlahtne kamne
in bruha potoke plamenov
iz vroče globine zemlje;
v pršenju dežja
nežno lega na rušo,
da šinejo v rast
žita in trave,
rože in krošnje dreves;
v žvižganju kosa
prebada mrak prvega svita,
ki z letom galeba
pade v večerni zaton;
široko odpira oči
v prvem brstenju mladosti,
in mirno sprejema
sušenje življenjskih sokov.

V molitvi odpiram srce
za to melodijo,
in tiho te prosim:
Uglasbi še mene, o Bog.