»Videti je, da si se dobro izučila njegove obrti. Ta škrlat je zelo izrazit in bogat. In ne uporablja morskih polžev?«
Lidija je presenečeno dvignila pogled. »Od včeraj si veliko izvedel o naju.«
Skomignil je. »Odkril sem, da je ime Eumen dobro znano. Morda bom pri vaju kupil nekaj kosov blaga. Mislim pa, da bom počakal, da boš s svojimi nežnimi rokami sama obarvala in stkala blago.«
Lidija je prasnila v smeh. Premagala je nečimrnost in mu pokazala škrlatne dlani. »Niso ravno nežne. Spoznal boš, da je tukaj vse škrlatno, z mojimi prsti vred.«
Jazon je osupnil nad njeno iskrenostjo. »Lep odtenek je,« je rekel ljubeznivo.
Lidija je prhnila. »Veseli me, da se strinjaš.«
»Očitno te je oče naučil svojih skrivnosti.«
»Mojstri za barve ne predajajo naprej skrivnosti svoje obrti,« je odvrnila Lidija. Odleglo ji je, ko so prišli do vrat očetove sobe...