Drugi vatikanski koncil je 8. decembra 1965 zaključil štiriletna zasedanja, vendar ni pospravil papirjev v arhive, marveč je Cerkev usmeril k uresničevanju evangelija v njenih notranjih odnosih in v odnosu do sveta, v življenje slehernega kristjana, družino in krščanske skupnosti.
Dve žgoči vprašanji sta ostali brez odgovora: družina in duhovništvo. Papež Pavel VI. je ti vprašanji pridržal nadaljnjemu teološkemu in antropološkemu premisleku na temelju številnih, kdaj tudi nasprotujočih si predlogov, ki so jih dali koncilski očetje in strokovnjaki za ta vprašanja. O družini je spregovoril v okrožnici O posredovanju človeškega življena (Humanae vitae; 25. julija 1968), in je njeni 50-letnici posvečen ta komentar, o duhovništvu pa v okrožnici O duhovniškem celibatu (Sacerdotalis coelibatus, 1967). Komentar obravnava le prvo vprašanje.

Temeljno stališče verskega nauka o družini je, da sta združevalni (unitivni) in roditveni (prokreativni) namen zakona nerazdru...