Na praznik Marijinega vnebovzetja so se nekateri slovenski škofje v svojih homilijah zelo umestno dotaknili problema, ki je za krščanstvo bistven: problema posmrtnega življenja.

Če bi namreč posmrtno življenje ne obstajalo, bi krščanstvo z vso svojo etično in teološko vsebino obviselo v praznem.

Ateizem še najbolj dokazuje svoj absurd ob odprtem grobu. Ateist se v tem pogledu lahko vpraša samo: »Ali se bo med temi stenami iz prsti in kosti končalo to, kar sem bil v življenju jaz?« Se pravi človek s svojim rojstvom, imenom in narodom, s svojim mladostnim iskanjem lastnega mesta v življenju, s svojim navdušenjem za kulturno in družbeno delo, s svojim zaljubljanjem, z vsemi svojimi navezanostmi na zakonskega druga, sorodnike, vzgojitelje, kolege? Vse to, kar je bilo moje življenje, vključno z vsem trpljenjem v njem, naj bi v tej jami postalo popoln nič?

Kaj naj bi na to vprašanje odgovoril ateist? Da je pač to zakon vsega vegetativnega in živalskega na zemlji...