Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Poziv iz Nagasakija

Alojz Rebula
Za vas piše:
Alojz Rebula
Objava: 01. 12. 2018 / 23:00
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 29.11.2018 / 12:49
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Poziv iz Nagasakija

Kadar govorimo o preganjanju kristjanov, imamo v mislih prostor velike Evrazije, se pravi Zahod in Ameriko.

Kadar govorimo o preganjanju kristjanov, imamo v mislih prostor velike Evrazije, se pravi Zahod in Ameriko v času od rimskih cesarjev prvih treh stoletij tja do modernega Leninovega ideološkega imperija (za kakšnih deset držav širši od meja Rusije). Pojma nimamo o tem, da bi na planetu bilo še kakšno drugo območje preganjanja, na primer skrajni vzhod, Kitajska in še posebej Japonska.

V enem zadnjih Credov sem bil malce skeptičen do govoric o razcvetu krščanstva na Kitajskem. Eden mojih argumentov je bil, da kakšnega večjega razcveta religije ni opaziti v bivših Leninovih državah, vključno z Jugoslavijo in Slovenijo. To mojo skepso je odpravila knjiga, ki je izšla pri Družini, se pravi knjiga o tragičnem Nagasakiju, žrtvi druge ameriške atomske bombe po Hirošimi. Njen avtor je zdravnik, tako rekoč edini preživeli v strašnem bombardiranju. Pri branju še nisem prišel do bombardiranja, kolikor je sploh opisano. Kar sem prebral, je v bistvu zgoščena zgodovina, ki jo je avtor, katoliški konvertit, posvetil zgodovini krščanstva na Japonskem. Posebno v mestu Nagasaki je zacvetela iz mladike, ki jo je tam zasadil pred 300 leti sv. Frančišek Ksaver, močna katoliška oaza. In pri branju sem naletel na podatek, da je krščanstvo pritegnilo ne samo kmete in ribiče, ampak tudi barone in samuraje. Prav tako na podatek, da je izzvalo vrsto diktatorjev, ki so hoteli krščansko gibanje neusmiljeno zatreti, kar je rodilo tudi mučeniško žetev. Naj omenim trideseterico kristjanov, križanih na prostoru današnje železniške postaje. Trgovski stiki z Zahodom so vplivali v tem pogledu pomirjevalno in krščanstvo je šlo naprej po svoji novi, a zmeraj težki poti. Konec 20. stol. so si kristjani v Nagasakiju zgradili impozantno katedralo. Avtor knjige se je po doktoratu preselil v Nagasaki in skozi okno svoje sobe lahko gledal opečnate stene ponosne katedrale.

Nadaljnje branje mi bo povedalo, če mi bo, kako je preživel katastrofo. A vsekakor me je ganilo, ko sem videl, s kakšnim vživetjem je ta zdravnik obnavljal glavne trenutke krščanstva v deželi, ki je do danes uradno šintoistična, delno pa tudi budistična. V bistvu je šlo za opis tako rekoč obvezne kalvarije, ki so jo morali tako ali drugače prehoditi vsi narodi, ki so hoteli priti h Kristusu, kakor jo dejansko mora v malem tako ali drugače preživeti vsak posameznik, ki hoče biti kristjan. Ta kalvarija ima lahko vrsto imen: slabo zdravje, nagnjenje k depresiji, šolske težave, težave v zakonu, politična odrinjenost, gospodarska tesnoba itd. Kot rečeno, knjigo moram dobrati. A radovednost mi ni dala, da ne bi povohal konca! In kaj sem našel tam!? Kakšno besedo: nič medicinskega, nič higienskega, kaj šele tehničnega, ampak samo klic: »Moliti!«

Nalaganje
Nazaj na vrh