Ljubi sveti Miklavž!

Oprosti! Vem, da ti pišem prav v tistem času leta, ko že tako ali tako dobiš ogromno pisem. Ampak priznaj, da bi bilo malo čudno, ko bi ti pisal – oh, kaj pa vem – sredi avgusta?!

(Seveda je res, da sredi avgusta običajno razmišljam o senci in sladoledu … in ne o Miklavžu. In mi je zdajle, ko sem tole zapisal in, roko na srce, prvič sploh pomislil, kako zelo dolgčas ti mora biti – oh, kaj pa vem – sredi avgusta, precej nerodno. In če me vidiš, ker jaz te ne, vidiš, da ne lažem. Prav res sem zardel. Do pleše in čez!)

Res se ti opravičujem, ker se zavedam, da si zelo zaposlen z branjem otroških prošenj in želja in kar vidim te, kako se te sploh ne vidi izza ogromnega kupa pisem.

(Zdajle sem prvič pomislil: to mora biti res veliko pošte! Mislim, no … na svetu je več kot 6 milijard ljudi. Vsaj tako mi odzvanja v malih možganih ali imam že zastarele podatke? No, pa ne bom zdajle brskal po spletu. Recimo, da številka drži...