Gotovo je nekaj najtežjega sprejeti svojo prizadetost. Predstavljamo si, da je to še toliko teže, če je človek mlad in poln načrtov. Iz izkušenj pa vidimo, da ni nujno vedno tako. Včasih nas naravnost preseneti kakšen še razmeroma mlad človek, ki svojo prizadetost sprejme neverjetno stvarno in z njo živi. Drugače kot na primer kakšen osemdesetletni, ki je šele v zadnjem času postal prizadet in tega nikakor ne more sprejeti.

O tem sem premišljevala, ko sem pred leti srečevala gospoda, že precej starega, ki je zaradi svoje prizadetosti vedno teže hodil, in ko si ga videl, si se vedno bal, da bo padel. Zaradi strahu, da bo padel, ga je bilo prav neprijetno srečati. Ne vem, ali se je tega zavedal in se s kom o tem pogovarjal. Čisto drugače bi bilo, če bi sedel v voziček in lepo v miru srečeval ljudi in se pogovarjal z njimi. Pa ni hotel nobenega pripomočka, niti palice, niti rolatorja, še zlasti pa ne vozička. Spraševali smo se, koliko časa mu bo to še uspevalo in kako neizmern...