Večina besedil nosi v surovem stanju (ob nastanku) še toliko sledi ustvarjalnega napora in motečih okoliščin porajanja, da sta pojmovna in čustvena vsebina ter avtorjev namen zabrisana, besedilo komaj razumljivo, za sporazumevanje neuporabno. Potrebna je »postprodukcija« s spremembami, razlagami in pojasnili – pri govorjenju z improviziranim nizanjem dostavkov, pri pisanju s preurejanjem prvotne različice besedila (črtanje, dodajanje in premeščanje odlomkov, popravki). Spremembe lahko potekajo v več krogih. Vsaj v prvem krogu je navadno dejaven avtor sam, pozneje se z besedilom – če je namenjeno javnosti – ukvarjajo in vanj posegajo še drugi ljudje. Ti presojajo njegovo strokovno ali estetsko kakovost (presoja, ocena, recenzija) in jezikovno dognanost (popravljanje, lektura), odločajo o obliki in načinu objave (urejanje, redakcija), v posebnih družbenih razmerah celo o pravni/politični/moralni dopustnosti (cenzura). Besedilo morajo seveda vsi najprej prebrati, vendar je branje kot n...