Mirno živim svoje življenje in se brigam zase, ko mi zazvoni telefon.

Neznana številka.

Razburjen in zaskrbljen glas:

»Gospod Čušin? Moji vnuki, deca nesrečna in nespametna, berejo Harryja Potterja! Kaj naj storim?«

Hja … Vem, da bom koga vznemiril in razjezil … vem, da se marsikateri starševski kolega, pedagog, psiholog in terapevt ne bo strinjal z mano … vem, da se bodo dvignile premnoge krščansko opredeljene obrvi … a nekdo me je vprašal za mnenje. Za moje mnenje. In to je moje mnenje. Odgovoril sem:
»Če so prebrali prve tri knjige, jim kupite še četrto in peto, ali koliko je že teh nesrečnih nadaljevanj!«

»Ampak, gospod Čušin, to je ja Harry Potter!?«
»Vem. A ste ga brali?«

»Sem. Pa mi ni bilo všeč!«

»No, jaz ga še bral nisem, pa mi ni všeč! Stvar okusa. In let. In izobrazbe. Pogledov na svet … Ampak, vaši vnuki berejo knjige. To je čudovito! Kako ste to dosegli? Gotovo ste fantastična babica?«

»No...