Použil sem tisočere knjige,
pil iz njih učenost in modrost,
zehal ob dolgočasnih ljubezenskih zgodbah,
vihal nos ob šablonskih kriminalkah,
se jezil ob ponaredkih zgodovine,
se zgražal ob duhovnih uspavankah …

A h knjigi Tvojega srca se spet in spet vračam,
vedno znova me očara in osvoji;
pijem jo kot vino in se z njo oblačim,
podarja mi smeh in izvabi solze,
v njej najdem obliže za svoje rane,
njo si postavljam za luč na svoji poti!

V njej še vedno odkrivam nove strani!
Med listi so stisnjeni cvetovi moje mladosti.
Tam so posušene kaplje krvi mojega Getsemanija
in izrisane steze navznoter in navzgor.
Iz nje berem kakor v svetišču
molitev zahvale v sapi jutranje zarje;
v njej mi srce daješ v dlan –
in ga kot tabernakelj odpiraš zame,
kot obhajilo deliš skrivnosti iz njega,
kot blagoslov me poboža njegova toplina.

Ker je Tvoje srce dom Božje svobode –
svobode ptic neba in lil...