Urad za družino pri Nadškofiji Ljubljana

Nedavno smo z otroki ob jezeru krmili labode. Otroci so bili seveda najbolj radodarni do mladičev. Prihajali pa so tudi drugi, večji in močnejši labodi in se zapodili za kruh. Mladiči so se jim strahoma umaknili. Otrokom to niti najmanj ni bilo všeč. Želeli so prelisičiti večje labode in zaščititi manjše. Klicali so mladiče k sebi in se jezili na odrasle, a brez uspeha. Od strani sem opazoval to dogajanje in ob tem pomislil na človeško družbo, kjer podobno na račun šibkejših zmagujejo močnejši in vplivnejši. Kot da je to zapisano v naravo tega nepopolnega sveta. Na lepem zagledam od daleč prihajati laboda, ki je že na prvi pogled izstopal od ostalih. Krila je imel nekoliko razprta, vrat usločen naprej, plaval pa je tako, da je veslal z obema nogama hkrati. Opazoval sem, kaj sem bo zgodilo, in pričakoval, da bo hotel ves kruh pograbiti zase. Labod je priveslal z vso hitrostjo in razbil jato labodov, da je na sredi nastal prostor....