Dogma je beseda, tuja, če ne zoprna modernemu ušesu. Mogoče so jo iznakazili tudi moderni totalitarizmi s svojimi domnevnimi resnicami (nacija, kri, rasa, razredni boj). Za kristjana je dogma pač resnica, ki je zaradi Božjega razodetja neizpodmakljiva. Večino dogem kristjan sprejema nekam naravno. Do nekaterih pa je bolj distanciran. Tudi teologija se z njimi manj ukvarja. Takšna je na primer verska resnica, da so bili naši prastarši ustvarjeni za neki srečni raj, a so bili zaradi velikega prestopka iz njega izgnani, zemlja pa je bila prekleta. Tukaj se ponuja ugovor, da je ob tistem prvem grehu, dejansko katastrofi za celotno človeštvo, bil obljubljen odrešenik. Ta je tudi prišel kot sam Božji Sin, zemljo rešil prekletstva, a človeka v raj ni vrnil. Odrešil ga je za neki neprimerno večji raj, kot je bil Eden, in s tem izbrisal pragreh, toda človeka je še naprej pustil v izgnanstvu. Še več, v njem je pustil nagnjenje, ki ga prej ni imel – nagnjenje k slabemu. Zato ga ni bilo človeka...