Brižinski spomeniki izpričujejo najstarejše posebne značilnosti slovenščine

Črke, ki sestavljajo abecedo, lahko le približno ulovijo vse bogastvo živega jezika, s katerim ljudje drug drugemu sporočajo, kaj mislijo, čutijo, nameravajo in želijo. V 17. stoletju je v Ljubljani rojeni duhovnik in polihistor Janez Ludvik Schönleben menil, da se pisa­na beseda ravna po šegi rodu, govorjena pa po običajni rabi v posamezni pokrajini. Tako je pojasnil variantnost v slovenščini. Schönleben je kot humanistično usmerjeni učenjak dobro razumel zapleteno razmerje med človekom, ki živi v dinamičnem času in razgibanem prostoru, ter med jezikom, katerega spreminjevalni ritem je praviloma počasen, saj mora povezovati različne generacije.

Zapisana in govorjena beseda sta v še posebej zanimivem medsebojnem odnosu v starejših obdobjih. V najzgodnejših besedilih različnih je...