Kriza Društva slovenskih pisateljev govori o globoki ter kočljivi pohabljenosti slovenske kulture

V pravkar minulem Cankarjevem letu smo imeli neštetokrat priložnost brati ali poslušati besede o tem, da je prvenstvena družbena poklicanost slovenskega umetnika vseskozi držati ogledalo pred okoljem, iz katerega izrašča. Spričo nedavne kataklizme v Društvu slovenskih pisateljev se samodejno zastavlja vprašanje o aktualnosti tega našega kulturniškega arhetipa.
Med nedavnim branjem esejev Denisa Poniža sem naletel na memoaristični zapis, v katerem avtor pripoveduje o pogovoru z neimenovanim etablirancem slovenske kulture, ki se je tedaj mlademu avtorju pridušal, da je treba z vsemi sredstvi, ki so na voljo, preprečiti širjenje del zamejskih in predvsem zdomskih pisateljev v SFRJ. Ali z drugimi besedami: da mora nek samooklicani pravoverniški konstrukt zanikati sopripadnost skupni biti tistemu delu samega sebe, ki jo domnevno ogroža pri ohranjanju položaja m...