Večkrat mi kdo, ko sliši, koliko otrok imam, reče: »Dobra si! Tega ne bi nikoli zmogel/zmogla!« Takrat si vedno mislim: »Ko bi ti vedel/a, kolikokrat ne zmorem oziroma se mi zdi, da ne bom zmogla!«

Ne spomnim se, da bi kdaj tako pogosto in tako globoko doživljala občutke nemoči, kot jih ravno v starševstvu. Že pri porodu me je presenetilo, kako sem iz moči prehajala v nemoč, še posebej ob močnih poporodnih krvavitvah. Potem se je le še stopnjevalo: ob utrujenosti, ko dojenček ni in ni zaspal, ob porušenih načrtih, ko sem skušala združevati svoje želje in otrokov ritem, ob nepredvidljivih in neprevidnih potezah otrok, ko je kdaj prišlo tudi do nesreče ali velikega iskanja pogrešanih. Nemoč čutim ob kaosu, ki vsakodnevno nastaja v našem domu in se zdi, kot bi se spopadala z mlini na veter, ki raznašajo oblačila, igrače, knjige in šaro po vsej hiši. Pogosto čutim nemoč ob izbruhih otrok, ob njihovi trmi, močni volji, besnenju, ob njihovi občasni nesramnosti, nehvaležnosti, med...