Ko je leta 2008 umrl Solženicin, smo lahko v nekem časopisu prebrali: »… da je v tem izjemnem spomeniku stalinističnim žrtvam [knjiga Otočje Gulag] širša zahodna javnost prvič lahko iz izvornega vira spoznala razsežnosti in globino sprevrženosti sovjetskega režima, s tem pa tudi drugih socialističnih vzhodnoevropskih režimov.« V resnici je sam Solženicin za NY Times leta 1983 nekoliko drugače odgovoril. Tedaj je bil že deset let izgnanec na Zahodu.

Pisatelj je namreč omenil, da so že prva leta po revoluciji mnogi begunci, ki so bili verodostojne priče in ugledne osebe, razkrili resnico o sovjetskem raju. Dodal je, da je Zahod raje prisluhnil hvalnicam Stalinu, ki jih je pisal Bernard Shaw in še nekateri drugi ugledni posamezniki. Potem je Solženicin omenil še Kravčenka, ki je tudi neustrašno povedal, kaj se dogaja v SZ. Ni dosti pomagalo, ljudje so tedaj raje prisluhnili, kaj pravi B. Russel. Na koncu je dodal, da po skoraj desetih letih tudi njegovo pričevanje ni doseglo o...