V razmeroma dolgem življenju sem pred nedavnim doživel že četrti ljudski misijon. Za sklepni pogovor sem napisal primerjavo tega misijona s prejšnjimi. Na glavnem oltarju ni več misijonskega križa, ni gesla REŠI DUŠO, pevci ne pojejo »Glej, da se ne pogubiš!« in spoved ni več nekaj bistvenega, ampak je samo nekakšen dodatek. Nekoč so (morda pretirano) poudarjali našo grešnost, sedaj je to »drugorazredna tema«. Namesto misijonarja, na katerega sem bil naslovil zalepljeno ovojnico, je mojo misel pokomentiral kar župnik sam s trditvijo, da je takšno razmišljanje egoistično. Prosim za komentar.

Najprej naj povem, da ne morem ocenjevati konkretnega misijona in opisane situacije, ker je ne poznam iz lastne izkušnje; tudi župnikovega ravnanja ne morem komentirati, ker bi moral slišati tudi njegovo plat dogajanja.

Zapis pa je vsekakor zanimiv izziv in postavlja v vseh časih aktualno vprašanje odnosa med »starim« in »novim« ali odnosa...