»Vsega je preveč.« To je tipični stavek, ki ga dandanes slišimo ali pa tudi izrečemo. Službene obveznosti in razni pritiski v službi; doma mnogo dela, intenzivnih odnosov in skrbi; pa vključenost na raznih področjih in skupinah; bombardiranost z informacijami in podobami itd. Vse to nas okupira, posrka in ne moremo zares zadihati; ne čutimo več notranjega nagovora skozi dogodke, osebe, stvari.

Antropocentričnemu človeku zadnjih stoletij je z znanstveno-tehničnim napredkom uspelo izboljšati marsikaj v naravi in družbi. Doživlja se, kot da je od njega vse odvisno. Imeti pod kontrolo, načrtovati in uresničiti, je paradigma. Gre za prevladujoč aktivni princip. A človek ni le to, kar mu uspe doseči, pač pa, kar (s)prejme. Torej tudi pasivni princip. Biti ljubljen je marsikdaj bolj zagonetno, kot pa ljubiti. Ko ljubiš, si lahko protagonist in se čutiš močnega; ko pa si ljubljen, je to mogoče, če si ponižen, odprt za sprejemanje. Ni dvoma: ljubezen je dajanje in prejemanje, ker gr...