Vsako leto grem na dolgo pot. Dolga pot zame pomeni vsaj tridnevno romanje po kakšnem od kotičkov naše domovine. Pred nekaj leti sem se odpravil po slovenski Jakobovi poti od Ljubljane do Trsta.

Na dolgo pot se po navadi odpravim sam. Prenočišč si ne organiziram vnaprej, pač pa grem v skladu s skavtskim pozdravom Bodi pripravljen, vedno pripravljen! Pripravljen sem sprejeti presenečenja in računam na dobroto ljudi. Pravzaprav si želim izziva trkanja pri ljudeh.

Na dolgi poti vedno srečam ljudi, ki jih je treba srečati, ljudi, s katerimi si imamo kaj povedati. Na tej poti se me je dotaknilo srečanje z možem, ki je z menoj želel prehoditi del poti. Na štiriurni poti sva skupaj molila, se pogovarjala – najprej o čisto vsakdanjih rečeh in kmalu sva zmogla »odriniti zelo na globoko«, prav do bolečine. Kot bi vstopila v prostor Njegove milosti. Hvaležen!
...