Kateri človek sploh more spoznati Božjo voljo? (Mdr 9,13)

Besedna zveza »Božja volja« (bulēn tu Theu) izraža skrivnost življenja in odnosa z Bogom in med ljudmi. V svetopisemskem okviru izraz »volja« (bulē) največkrat opisuje delovanje človeka, ki hodi po poti Božjih misli in odločitev (Mdr 6,4). To je moder, izkušen človek, ki more modro »svetovati« (Sir 21,13). Nasprotno pa človek, ki je ujet zgolj v svojo »samovoljo«, uničuje (Sir 6,2) in kuje hudobne »naklepe« (Sir 19,22). Starozavezna modrost razume spoznavanje Božje volje kot »razločevanje« misli v globini človekovega srca (Sir 37,13) ter temelji na poznavanju življenjske modrosti, razodete v postavi (Sir 24,29).
Poleg človekovega spoznavanja modrosti svetopisemska misel z izrazom »volja« opisuje in razkriva tudi Božje delovanje kot Božji »načrt« (Jdt 8,16), kot Božji »svet« (Iz 11,2) in kot poslednji Božji »poseg« (Iz 4,2). Božji načrt in delovanje presegata človekov pogled (Iz 55,8). Če Božji načrt pomeni sodbo...