V puščavi Kalahari, najbolj vročem kraju v Južni Afriki, živi starodavno ljudstvo San. Ženske so nabiralke, moški lovci. Z lokom in puščicami ali kopjem v vročini bosi tečejo več ur, da ujamejo plen. Lovski pohod lahko traja dneve. Življenjski prostor si delijo z zvermi, ki prav tako »plešejo ples« plenilca in plena, divja psica mora npr. skrbno čuvati šibkega mladiča, da ga ne upleni lačna levinja.

Divjina v pravem pomenu besede, kjer ravnovesja v naravi ne urejajo strateški dokumenti in (interventni) zakoni, temveč načelo premoči močnejšega nad šibkejšim. »Bogati prebivalci modernih mest, obdani z žgoče vročim betonom,« vidijo v tem romantiko; harmonično uravnoteženo in popolno naravo, brez motenj in pustošenja človeštva, pravi Jordan B. Peterson. A spomni, da so »okolje« žal tudi komarji in malarija, suše, ki povzročajo lakoto, poplave. Vse to človeka spodbuja, da preoblikuje okolico, zaščiti otroke, namaka polja, gradi mesta. Zato je, kot meni Peterson, zmotno o naravi...