Pater Branko Cestnik je pred zadnjimi volitvami rekel, da je slovenski človek še vedno večinoma zavezan tradicionalnim vrednotam, ampak ko pride čas, da bi se lahko nekaj spremenilo, jih večinsko ne podpre. Moje nadaljevanje te misli pa je, da je tako mogoče tudi zato, ker nekemu drugemu politiku neko napako lahko odpustimo, »svojemu«, ki naj bi deloval kot moralen politik, pa včasih prav tako naredi kakšno napako, pa tega ne moremo odpustiti.

Ljudi očitno ne zrevoltira, ko jih počasi kuhajo s poneumljanjem otrok, ne popade jih sveta jeza, ko manipulirajo z migranti, ne razjezi jih, ko jim uničujejo zasebno pobudo, mirno prenašajo davljenje z davki in zanikrnimi zneski plač in pokojnin, ne stopijo na cesto, čeprav se prek zdravstvenega sistema norčujejo iz njihovega zdravja, komaj kdo se obregne ob zapovedano plačevanje pristranske državne televizije, mirno gledajo krajo ob gradnjah, cest, predorov, t...