Saj poznate tisto otroško igrico – črnega moža? Igrajo jo v dveh skupinah, ki izmenično kričita: »Kdo se boji črnega moža?« »Nihče!« »Kaj pa, če pride?« »Pa zbežimo!«

V igri je na začetku le en črni mož, a ko ujame nekoga iz nasprotne skupine, se mu ta pridruži. Po nekaj ponovitvah črni možje ujamejo vse – tudi tiste najbolj pretkane, ki so pred tem večkrat ponovili, da se črnega moža ne bojijo.

Zdi se, da v Sloveniji nekateri niso nikoli ujeti. Različne skupine črnih mož – recimo jim civilnodružbena gibanja – pač ne dosežejo dovolj velike množičnosti, da bi jim bilo na koncu nemogoče ubežati.

S civilnodružbenimi gibanji je tako: ko institucije v pravni državi, npr. tožilstvo, inšpekcije, sodišča, mediji, sodna ali izvršilna oblast, nekaj časa dovolj slabo opravljajo svoje delo, se najde skupina pogumnih, ki so pripravljeni marsikaj tvegati, včasih tudi svojo kožo.

Gre za osebe tipa Rado Pezdir, Vili Kovačič, Aleš Primc, Jože Dežman in pod...