V teh prazničnih dneh mineva pol leta od očetove smrti. Otroci, njegovi vnuki, se še vedno radi spomnijo svojega dragega dedija. Največkrat pomislijo nanj zvečer. Takrat, ko z ženo misliva, da že zdavnaj vsi spijo, se zgodi, da tiho pristopi v najino sobo kateri od otrok in nama zaupa: »Pogrešam dedija.«

Potem se objamemo. Solzam dovolimo, da najdejo svojo pot, in damo prostor bolečini pogrešanja. Nič ne govorimo, a ta tišina ni prazna, ker je polna bližine. Ko se hlipanje umiri, pridejo na dan lepa vprašanja: »Ali nas on vidi? Nas sliši? Kaj dela tam pri Bogu v nebesih?« Obujamo spomine, kako se jih je vedno razveselil, jih dvigoval k sebi v naročje in objemal. Takrat rečem, da ga pogrešamo prav zato, ker nas je imel tako rad in mi njega. To je dokaz, da je ljubezen močnejša od smrti. Kdor živi v ljubezni, premaga smrt in živi večno pri Bogu, je zapisal evangelist Janez.

Neverjetno, kako to sporočilo otroka umiri. Pravzaprav ni tako neverjetno, ampak navsezadnje e...