Pot v službo je prebijanje skozi avtomobilsko džunglo. Ko prečkamo slabo pregleden železniški prehod, nas čaka vključevanje s stranske ceste v drvečo jekleno reko. Ne­kdo nam nakloni prednost; otroci me takoj spomnijo, da vozniku pošljemo »srčke«, torej štiri utripajoče luči v znamenje hvaležnosti.

Sčasoma smo se navadili, da med jutranjo vožnjo nimamo razprav in ne urejamo sporov, ampak se oprimemo molitve. Zaspane glave mrmrajo Tebe ljubim, O, Gospa moja, Sveti angel …, na poti do šole se zbudimo ob slavilnih pesmih ali kakem »hitu« z zgoščenke, ki so jo otroci posneli v župniji. Zmolimo za teste, spraševanja in »da bi vse šlo dobro«. Na cesti pa je prava živčna vojna. Čim večji in dražji so avtomobili, tem bolj samozavestno se njihovi lastniki lotijo izsiljevanja prednosti pri prehajanju med pasovi ali razvrščanja pri semaforjih. Zdi se, da vozijo po nenapisanih pravilih: povsod morajo imeti prednost, za druge pa naj veljajo utečena prometna pravila, vozimo naj predvidlj...