17. decembra bo 100. obletnica rojstva patra Tomáša Špidlíka, češkega jezuita, ki ga je sv. Janez Pavel II. imenoval za kardinala prav zaradi veličine njegove teološke vizije.

Središče vse Špidlikove teološke misli je srce. Srce je organ celote; srce zbira v organsko celoto vso človeško osebo, ki je utemeljena na Božji ljubezni in se uresničuje v občestvenem življenju. To človekovo občestveno resnico je zrušil greh. Greh je razklal srce, ki ga je človek od Stvarnika prejel kot tisti duhovni organ, s katerim lahko sebe in vse zajame in spoznava kot enotnost. Tako namesto edinosti in povezanosti vsega v sebi doživljamo nasprotja, razklanost. Božje in človeško; minljivo in večno; dobro in zlo, ki nas zapeljuje kot lažno dobro. Razpetost med duhovnim in telesnim, snovnim; med idejo in stvarnostjo. Božje se nam predstavlja kot nekaj, kar je dostopno razumskemu spoznanju, se pravi opisljivo z idejami; življenje pa kot podrejenost temu spoznanju, kot nekakšna moralna obveznost.