Če bomo znali biti hvaležni, bomo tudi veliko laže in bolj zadovoljno živeli

Ne vem, ali se sploh zavedamo, za koliko stvari bi morali biti vsak dan še in še hvaležni. Sploh ni tako samoumevno, da vse teče tako, kot teče, brez posebnih pretresov. Pa tudi če se kaj zatakne, dobimo dovolj moči, da gremo naprej. Vsaj največkrat je tako. Tega se zavemo navadno šele takrat, ko se kaj zalomi in se moramo sprijazniti s stanjem, ki nam ni ravno pogodu.

V tem letu sem se pogosto pogovarjala z znanko mojih let, katere mož je lani doživel hudo možgansko kap. Ostal je precej prizadet, z mnogimi dodatnimi težavami. Kljub vsem prizadevanjem se je stanje le počasi, zelo počasi izboljševalo. Moja znanka je bila pogosto čisto obupana. Doslej ji je vse teklo gladko. Vsi so bili zdravi, ona, mož in otroci z družinami. Nikoli ji ni prišlo na misel, da to sploh ni tako samoumevno, da bi lahko bilo zelo drugače.

Potem je srečala sošolko in ji potožila, kako hudo ji je. Pa jo je...