Že kot deklico me je nagovarjala Gospodova pot od jasli do križa. Že kot še nekrščeni osnovnošolki mi je evharistija s svojo tišino in slovesnostjo glasno govorila. Po krstu in obhajilu me Jezus redno obiskuje v podobi kruha. Bog v meni in jaz v njem – z vsem, kar sem, čutim in doživljam, skupaj z vsemi, ki jih nosim v mislih in srcu. Z vsemi kristjani ob vsej različnosti – eno telo, eno! Ko sva z možem – takrat še fantom – potovala po muslimanskih, hindujskih in budističnih deželah in ni bilo vedno mogoče obiskati krščanskega svetišča, sem – čeprav sem ga srečevala na mnogo drugih načinov – pogrešala nedeljska druženja z Njim pri daritvi. Po družinskih božičih, ko po porodih nekaj nedelj nisem šla v cerkev, je manjkala Njegova tovrstna bližina. In sem prosila, da mi ga prinesejo na dom. Jezus je prišel po duhovniku in dvakrat celo po mojem možu – posebej ganljivo ga je bilo sprejeti iz njegovih rok!

V nekem pogovoru z župnikom sem v času, ko je iskal nove bogoslužne sodela...