Sredi septembra 1991 je bil pisec teh vrstic vpoklican, da obleče uniformo. Po osamosvojitveni vojni je bilo treba zavarovati številne objekte, tudi kasarno v Ribnici. Vpoklic bi se končal v začetku oktobra, ko bi že moral – po (pre)dolgem pavziranju – biti na študiju v Ljubljani. Oboje, služenje zdaj resnični domovini in nadaljevanje študija, je bilo izredno pomembno. Ali je mogoče oboje tudi združiti? Pomislil sem, da bi se pri poveljniku za nekaj dni »izpogajal« za prilagojen režim: dopoldan bi se kar v uniformi odpeljal na fakulteto, popoldan pa prišel nazaj v kasarno. V gorečnosti tistih prelomnih dni mi je pozno prišlo na misel, da bi bil uniformiran študent nenavaden v univerzitetnem okolju, za katerega velja zahteva avtonomnosti. Ali bi me kolegi razumeli kot militanto grožnjo ali kot domoljubnega zanesenjaka? Dilemo je razrešilo dejstvo, da je študentski status pač odvezoval od vojaške obveznosti, zato sem predčasno odložil uniformo.

Na lastne pomisleke o vojaku na...