Pred časom sva se z ženo peljala na Štajersko, da se posloviva od znanca, ki se je dolgo boril s hudo boleznijo. Sam ga nisem ne vem kako dobro poznal, kolikor sem imel stika z njim, vem le to, da je bil dobrohoten, nasmejanega obraza ter mož trdne vere in redkih besed. Navzven preprost človek, delavec, mož, oče že odraslih otrok.

Čeprav sva prišla skoraj uro pred začetkom obreda, je bilo tam že več sto ljudi. Dolga vrsta pred mrliško vežico je nakazovala, da bomo komaj še lahko pokropili pokojnega in izrekli besedo sožalja najbližjim. »Zakaj toliko ljudi ...« sem se spraševal in opazoval glavnino, ki je šele prihajala in polnila veliko ploščad. Bil sem že na mnogih pogrebih, a kaj podobnega še nisem videl.

Iz nagovora predstavnice civilne oblasti je bilo razbrati, da skoraj ni bilo organizacije ali društva v kraju, kjer pokojni ne bi prispeval velik delež svojega dela; človek, ki je malo govoril, a je bil obenem steber, na katerega se je lahko zanesel vsak. Ob skl...