Po srečanju zakonske skupine, ki se dobiva pri nas doma, sva se ob pospravljanju in sodelovanju z možem najprej skupaj veselila občutka, da je bilo vredno. Kako lepo in pozitivno ta srečanja vplivajo na naju, čeprav sva poročena že več kot 40 let, saj zakonski odnos nikoli ni tako popoln, da ne bi več potreboval izboljšav.

In ta večer je to spet potrdil. Ko sem vprašala moža, če greva skupaj v posteljo, se je njemu zdelo, da je še čisto prezgodaj. On je namreč izrazito večerni tip, jaz pa izrazito jutranji. Tako se nama pri tako »majhni stvari« velikokrat zalomi. In sem šla sama v posteljo.

Potem sem načrtno preiskovala svoje srce, da bi videla, kam stvari peljejo, če jih ne ustavimo pri izvoru. Zjutraj sem se zbudila z željo, da bi se stisnila k možu, pa se nisem, ker tudi on ni tega storil prejšnji večer. Aha, tu je torej past, sem pomislila, in imenuje se maščevanje. Huda beseda, ki bi se ji najraje izmuznila, češ, jaz pa res nisem maščevalna. O, pa kako! In če...