Strmela sem v stavek, brala dalje, se vrnila – nekaj ni štimalo … Čudno, zakaj neki sem to napisala, kaj mi je bilo?! Stavek je bil sicer čisto navaden: »Za začetek moram poudariti …« Ampak ni bil moj. Šla sem torej gledat originalni tekst in res, tam je stalo: »Za uverturo moram intonirati …« S temi besedami sem začela spremno razpravo h knjigi Partizanski kirurg. Lektorici pa to ni bilo dovolj dobro in mi je uvod popravila. Bila sem malo nejevoljna – češ, kaj pa je narobe z uverturo? In zakaj ne bi intonirala? Saj nisem Vida Tomšič in ne pišem neosebnega partijskega referata … Pa sem popravljeni stavek vrnila v prvotno stanje. Rogersova zgodba se torej odpre z uverturo in intonacijo.

To srečanje z »rdečim svinčnikom« me je pripravilo do razmisleka o razlogih za glasbeno obarvan uvod. Ni bila prav težka uganka. Ves moj prevod Rogersovih spominov na partizane je bil zaznamovan z ugotavljanjem, kaj je prvi prevajalec (France Šušteršič, leta 1962) izpustil. Ko sem bese...