Ko sem iz dnevnih novic zaslutila, da prihaja obdobje karantene, ko se bo vsa družina hočeš nočeš zadrževala doma, se je v meni sprožil že kar nekakšen refleks – aha, nazaj k osnovam. Vedno znova sem se ob vsakem rojstvu otroka, ob vsaki bolezni, ob vsakem napornejšem obdobju, ki je vseboval velike novosti, morala osredotočiti na temeljne stvari: spanje, hrano, tekočino, tuš, svež zrak in gibanje, humor, povezovanje z bližnjimi, molitev in pa načelo: naj bo dovolj dnevu njegova lastna teža.

Nihanje razpoloženja je v takih obdobjih nekaj normalnega. En trenutek sem optimistična in se mi zdi, da imam stvari pod nadzorom, svet se mi zazdi lep in me preplavlja hvaležnost, že v naslednjem pa sem popolnoma preplavljena s težkimi občutki, naloge, ki so pred menoj, se mi zdijo nemogoče, odgovornost prevelika, okoliščine strašljive. Mar se v takem vrtincu ne znajde vsaka novopečena mama?

Ne zanemarimo teže nevidnega bremena, ki smo ga prevzeli s prihodom novega virusa (ne d...