Bilo je pred tedni, na zadnji tekmi pred prekinitvijo prvenstva, ko je Olimpija z odločilnim golom Anteja Vukušića premagala Muro. Dalmatinec se je po njem pokrižal, kot stori po vsakem zadetku, v zahvalo Bogu, da je popeljal prek čeri življenja.

V najstniških letih ste bili zelo osredotočeni na svoje cilje. Pravite, da niste hodili ven vse do 19. leta. So vas prijatelji zaradi tega gledali malo postrani?
Da, nekajkrat mi je bilo tudi težko zaradi treningov in tekem. Bili smo v puberteti, delali smo prve korake življenja, nekateri tudi nočnega. A mene to ni zanimalo. Rad sem imel le žogo, hotel sem živeti športno in stopati po pravi poti. Na srečo mi je uspelo, od nogometa živim. Številnim izmed mojih vrstnikov, ki so imeli radi nočno življenje, pa ni, čeprav so nekateri imeli več talenta od mene.

Iz domačega Sinja ste se v srednji šoli vozili z avtobusom v Split. S postaje vas je do stadiona čakalo še pol ure pešačenja. Že samo za pot na trening ste potreboval...