Iz duhovne zgodovine poznega rimskega cesarstva vemo, da se je ideja o temeljni enakosti vseh ljudi razvijala sočasno s spoznanjem o enem Izviru vsega. Neoplatonizem, ki ga lahko razumemo kot vrsto poganskega monoteizma, je učil o Enem, iz katerega vsi enako izviramo. Celo mitraizem – skrivni kult, močno prisoten zlasti na antičnem Ptuju – se da razumeti kot prikriti monoteizem, ki je spodbujal bratstvo. Vodilno na tem področju pa je vsekakor bilo porajajoče se krščanstvo. Tu je nauk o vesoljnem bratstvu človeškega rodu izrecno podan, člani skupnosti se redno nazivajo z »bratje in sestre« ne glede na barvo kože in družbeni položaj.

Ko je po koncu antike začela nastajati »Evropa narodov«, je bilo za njen uspeh ključno, da je obenem sprejemala vero v enega Stvarnika in postajala krščanska. Kaj sta okrog leta 800 imela skupnega Slovan, ki se je ustalil južno od Krpatov, in iberijski Got, ki je pravkar prišel po saracensko oblast? Enega in istega Boga.

Kaj se zgodi z n...