»Imeti« duhovnika je bilo skozi desetletja bolj ali manj samoumevno. Cerkev je za mnoge posta(ja)la servis – kraj, kjer otroci prejemajo zakramente, da bi se lahko potem enkrat cerkveno poročili. Tudi če smo bili od naših duhovnikov oddaljeni in smo jih videvali le pri nedeljskih ali prazničnih mašah, nas to ni motilo: oni imajo svoje življenje, mi pa svojega. To, da je bila maša skoraj v vsaki večji vasi, smo sprejemali kot nekaj, kar nam pač pripada. Čeprav je bilo po drugih zahodnih država...