Naši sosedje imajo pregovor: »Jezik rine tja, kjer zob boli!« Pregovor se že dolgo uresničuje tudi v naši družbi: Naši očetje so naši veliki dobrotniki, obvarovali so propada naš narod in naš jezik, rešili so nas sužnosti in nas osvobodili, popeljali so nas iz mračne preteklosti v svetlo prihodnost, postavili so temelje samostojni Sloveniji, vse, kar danes uživamo, je njihova zasluga in sad njihovega poguma in njihovih herojskih odločitev in dejanj. Zakaj se torej naš jezik ne more umiriti in se po tolikih desetletjih še vedno vrača proti bolečemu zobu medvojnih in povojnih pobojev? Kaj je v tej zgodbi narobe, da ji ne moremo priti do dna in nam je ne uspe dokončati?

Odgovor je zelo preprost in nam ga naši očetje ponujajo sami. Naredili so namreč veliko napako: Svoja dejanja so opravljali bolj ali manj na skrivaj in na skrivnem, svoj načrt so uresničevali zahrbtno in z nasiljem, svoje žrtve so metali v rove in brezna in jih zasipavali z zemljo in gruščem in z različnimi odp...