»Počelo pravičnosti je namreč tvoja moč in to, da vsemu gospoduješ« (Mdr 12,15).

Beseda »moč« (δύναμις) se pomensko povezuje z izrazoma »silnost, krepkost« (ἰσχύς, κράτος) ter nenazadnje s pojmom »oblast, avtoriteta« (ἐξουσία). Medtem ko »avtoriteta« daje osnovo za vladanje in delovanje oblasti (Mdr 10,14), ki najde vir in cilj v podrejenosti Bogu (1 Kor 15,24), kar oznanja Jezus (Mr 1,27), pa fizična sila in krepost rok ustvarjata moč in živost ljudstva (5 Mz 8,17-18). Sam izraz »moč« na več ravneh zaznamuje Boga in človeka. Bog je kralj slave (Ps 24,10), obdan z bojnimi vrstami (Ps 59,5), vendar ne v lastno samodrštvo, temveč za rešitev svojega ljudstva (2 Mz 7,4; Iz 42,13); in sicer z močjo svojega duha, s katerim ustvarja (Mdr 11,20) in odrešenjsko prenavlja (Lk 1,35; Apd 1,8). Na drugi strani pa se človek obdaja z močjo vojske (2 Mz 15,4), premoženjem (5 Mz 6,5) in spretnostjo (5 Mz 16,17; Rut 3,11) in se ob tej ujame v past lastne moči in slave. Čeprav človek hitro po...