Od mnogih stvari, ki jih nekateri očitajo papežu Frančišku, je morda najbolj čudna ta, da se papež ne zaveda nevarnosti modernih političnih ideologij in se z njimi ne spopada, kot bi se »za pontifeksa spodobilo«. V zadnjem času mu na primer nekateri italijanski krogi očitajo, da je njegov dialog s Kitajsko naiven, saj da Kitajska ni demokratična dežela, ki bi imela dobre namene z religijami in s samo Cerkvijo. To so krogi, ki tudi menijo, da bo naslednji papež moral biti bolj bojevit, bolj podoben Janezu Pavlu II. ali odločnim papežem iz minulih dob.

Strinjati se gre z izhodiščem, da Cerkvi in krščanstvu nasprotne ideologije in politike v našem okolju obstajajo, niso nedolžne, imajo izdelan program in metode boja. Zanimivo je, da rade menjajo imena in maske. Tako imamo enkrat pred seboj klasične komuniste, drugič maskirane antifašiste, tretjič vročične ekologe, četrtič bojevite feministke, petič pisane LGBT-jevce, šestič družbeno angažirane kulturnike, sedmič no-border huma...