Najbrž večina slovenskih gimnazijcev ve, da se v Sofoklovi tragediji Antigona naslovna junakinja zaplete v konflikt s svojim stricem Kreontom. Eden najvplivnejših ljudi v slovenski humanistiki, vodja »ene od najbolj uglednih akademskih ustanov v srednji in jugovzhodni Evropi«, pa meni, da ji stoji nasproti Agamemnon: v nekem članku, objavljenem v tuji znanstveni reviji, sicer najprej zapiše Kreon, a se potem večkrat popravi in uvede v zgodbo iz tebanskega mita vrhovnega poveljnika grške vojske izpred Troje. Oborožen s tako osupljvim vedenjem o antični literaturi si ne pomišlja očitati popreproščujočega, nekritičnega, enostranskega branja avtoricam in avtorjem, ki so o Antigoni napisali številne članke in celo monografije. To niti ni tako presenetljivo, saj tovrstna učenost rada navdihuje tovrstne pogumne sodbe. Vse skupaj se zdi pravzprav le zabavna epizoda iz povesti o visokih kriterijih mednarodne znanstvene odličnosti. A reč dobi groteskne poteze, ko ugotovimo, da je celoten član...