»Tujce, ki se bodo pridružili GOSPODU, bom pripeljal na svojo sveto goro« (prim. Iz 56,6–7)

Beseda »tujec« ima v Svetem pismu mnogo sopomenk: »drugorodec, tujerodec« (hebr. nēkār; gr. allogenḗs), »neznanec, zunanjec« (hebr. nēkār, ʼîš nokrî; gr. ksénos), »priseljenec, imigrant« (hebr. gēr; gr. pároikos) in »prišlek, prozelit« (hebr. gēr; gr.prosḗlütos). Široka pomenska paleta nas popelje od negativnega k pozitivnemu pomenu. Tujci ne morejo biti del ljudstva, saj niso ne obrezani (1 Mz 17,27) in ne maziljeni s svetim oljem (2 Mz 30,33). Kot obredno nečisti ne smejo sodelovati pri pashalnem obedu (2 Mz 12,43), ne smejo v bližino svetega šotora (4 Mz 3,10) niti ne smejo posredovati daritvenega daru. Tujci presenečajo (Lk 17,18; Mt 15,28), saj iščejo Gospoda in jih Gospod izbira zase (Iz 56,3.6). Obenem pa Bog spodbuja h gostoljubju in ljubezni do tujca, saj je bil Izrael sam tujec v Egiptu (5 Mz 10,19), in se Bog po svojem poslancu razodeva kot tujec (1 Mz 18,1–15; Heb 13,2)....