Ko spodbujam hčerko, da stopi malo hitreje v breg in ji povem, da sem opazila markacijo na zelo zanimivo raščenem drevesu, se sprašujem, ali ne pretiravam z naporom zanjo. Mar bi ji pustila, da se igra v dolini ter se po mili volji preoblači iz ene bleščičaste oblekice v drugo. Ko otrokom zjutraj na počitniški dan povem, da bodo računalniške igrice, če sploh bodo, sledile postorjenim gospodinjskim opravilom, se sprašujem, ali ni to pretirano prikrajševanje. Mar bi jim pustila, da se nemoteno streljajo v namišljenem svetu. Ko omejujem sladkarije in jih delim le za nagrado, se sprašujem, ali ni to v današnjem času obilja čisto nepotrebna muha. Mar bi jim dala na razpolago vse dobrote, ki jih ponujajo v trgovinah. Ko pospravijo šolske potrebščine v torbo in želijo pohvalo, jim rečem, da je šolanje privilegij. Ko hočejo elektronsko napravo, jaz pa jim namesto tega v roke porinem knjigo, zavijajo z očmi in mrmrajo, kako sem zoprna.

Če bi vprašali njih, bi povedali, da jim z može...