V otroštvu večina ljudi ugotovi, da se vse ne more zgoditi po njihovi volji. Tudi to, da drugi začutijo isto, jim ne ostane skrito. Posameznik prav tako spozna, da se komajkaj zgodi čisto tako, kakor si kdo zamisli. Človek pač ni odvisen le od sebe. In marsikaj, kar hoče, ni uresničljivo zgolj z njegovimi močmi.

Otroško spoznanje o tem, da ni vsemogočnih ljudi, je v letih mladostništva postavljeno pod vprašaj. Naraščanje moči v marsikom porodi vprašanje, ali ni bil sklep o njegovi lastni omejenosti in potrebi upoštevanja drugih preuranjen. Pretežni del ljudi šola življenja pouči, da ne. Izključevanje drugih – tudi tistih z nasprotnimi pogledi v kakšnem vprašanju – večini ne postane vedenjski standard. Povsod je moč najti primere tvornega sodelovanja in pobudnega dopolnjevanja ljudi z različnimi dojemanji stvarnosti. Na svetu je dovolj prostora za tiste, ki menijo, da obleka ne dela človeka, in za one, ki sodijo, da ga naredi!

Seveda pa je tudi nekaj takih, ki se ne...