Petdeset let je minilo, odkar je Zorko Simčič avgusta 1970 napisal Poslednje desete brate, enega velikih slovenskih romanov.

Simčič je tipkopis nato shranil; čutil je, da je napisal nekaj tako nenavadnega, v nekem smislu usodnega, da se je mogel šele po skoraj 40 letih vrniti k besedilu, da ga je izgotovil. Vmes ga je po lastnih besedah že hotel vreči v ogenj. Naposled je konec leta 2011 roman izšel in bil kmalu dvakrat ponatisnjen. Literarno občutljivim kritikom je bilo jasno, da je v slovenski književnosti z njim vzniknilo nekaj epohalnega: Matevž Kos je zapisal, da so Poslednji deseti bratje »veliki roman slovenske proze 21. stoletja«.

Zunanja oblika romana je zgrajena na dveh glavnih ravneh. Prvo raven sestavlja preplet 21 zgodb o slovenskih emigrantih, razpršenih po vseh celinah sveta, drugo, globljo raven romaneskne pripovedi pa zgodovinska povest o desetnici Marjetici, ki mora s 15 leti zapustiti dom in brez obstanka potovati po svetu, da obvaruje svoje...